Na Žežlju smo 25. junija 2026 ob dnevu državnosti in 35-letnici Republike Slovenije pripravili že 6. tradicionalno praznovanje. Središče srečanja ni bil program, nastop ali druženje, ampak zahvalna sveta maša za domovino in za Božji blagoslov nad Slovenijo, ki jo je daroval gospod Anton Gnidovec, župnik župnij Vinica, Sinji Vrh in Preloka.
Kratka anonimna anketa za udeležence dogodka - izpolnite jo.
Preden smo iskali načine, kako nagovoriti otroke, mlade in odrasle, smo za to prosili Boga. V dneh pred praznovanjem smo organizatorji prvič opravili devetdnevnico v obliki obiskovanja svetih maš. Iz te molitvene drže so se počasi začele rojevati še bolj konkretne ideje: kako praznovanje približati različnim generacijam, kako vključiti otroke, kako nagovoriti mamice in očke, dedke in babice ter kako dan državnosti oblikovati tako, da ne ostane le lep običaj, ampak postane dogodek, ki se dotakne srca.
Letos smo doživeli nekaj, kar smo dolgo čakali. Kljub izjemno visoki vročini je bila udeležba rekordna, posebej veliko pa je bilo otrok. Za to smo Bogu iskreno hvaležni. V preteklih letih smo iskali različne poti, kako ljudi povabiti na Žeželj, tudi z delitvijo veroučnih spričeval na ta dan. Letos pa je bilo, kakor bi po dolgem času padla rosa na žejno zemljo. Ne kot rezultat ene same dobre ideje, ampak kot sad molitve, vztrajnosti, sodelovanja in želje, da dogodek ne bi služil nikomur zasebno, ampak skupnosti.
Po sveti maši je sledil domovinski program. Gostja večera je bila Helena Kregar, predsednica Društva katoliških pedagogov Slovenije. Pogovor s Heleno Kregar je obudil zavest, da domovina ne raste iz hrupa, prisile ali praznih gesel, ampak iz jezika, kulture, vere, vzgoje, pogovora in osebnega zgleda. To je tisti široki slovenski tok, ki so ga nekoč vsak na svoj način nosili čitalnice, duhovniki, učitelji in družine, danes pa se nadaljuje tam, kjer odrasli mladim približamo domovino po pameti, z ljubeznijo in brez prisile. Njena misel je bila jasna: nevarno je, če otroci odraščajo, kakor da je Slovenija nekaj samoumevnega, podobno kot elektrika iz vtičnice. Vrednote, kot so družina, starejši, voda, zrak, svoboda in domovina, pogosto začnemo zares ceniti šele takrat, ko jih nimamo več.
Zato je pomembno, da o domovini govorimo pametno, trezno in otrokom primerno. Ne na silo. Ne z dolgimi govori, ki jih mladi ne morejo ponotranjiti. Ne z moraliziranjem, ki zapre ušesa. Ampak z izkušnjo, zgledom, pesmijo, simbolom, dobrim vprašanjem, skupnim trenutkom in občutkom, da je domovina nekaj domačega. Helena Kregar je poudarila, da se vrednote ne zgradijo čez noč. Treba jih je vzgajati, ponavljati in utrjevati, da se počasi vraščajo v glavo in srce. Pri tem so ključni starši, stari starši, učitelji in družba kot celota.
Prav zato je ob pogovoru za odrasle potekal tudi sočasen program za otroke. Otroci niso bili le poslušalci nekega odraslega dogodka, ampak so dobili svoj prostor. Ena skupina je risala domovino. Na njihovih risbah so se pojavile domače hiše, pred njimi družina, slovenska zastava na hiši ali samostojno narisana zastava, farna cerkev, Kolpa in drugi domači motivi. Njihove risbe so povedale veliko: za otroka domovina ni abstrakten pojem, ampak hiša, družina, reka, cerkev, zastava in ljudje, ki jim pripada.
Druga skupina otrok je sodelovala pri doživetju slovenske zastave. Dvig zastave s skavtom vojakom je bil preprost, a močan trenutek. Otroci so lahko videli, da zastava ni samo kos blaga, ampak znamenje skupnosti, zgodovine, spoštovanja in odgovornosti. Ob koncu so veroučenci prejeli spričevala, otroci pa sladoled in drobno spodbudo. Odrasli udeleženci so prejeli simbolično značko v obliki Slovenije, ki so si jo lahko pripeli na rever ali oblačilo kot majhno, a zgovorno znamenje hvaležnosti za domovino. Tako se je praznovanje naravno povezalo: sveta maša, pogovor, otroška ustvarjalnost, zastava, spričevala, veselje, simbolni spomin in domače druženje.
Dan državnosti na Žežlju je letos pokazal, da je mogoče domovino praznovati dostojanstveno, verno, kulturno in hkrati življenjsko. Domovina ni samo politična beseda in ni samo datum v koledarju. Domovina je prostor hvaležnosti, odgovornosti in skupnega dobrega. Je kraj, kjer otroci prvič začutijo varnost, kjer starejši predajajo spomin, kjer mladi iščejo svoje mesto in kjer se skupnost znova uči, da prihodnost ni samoumevna.
Zato z veliko hvaležnostjo gledamo na letošnje srečanje. Na Žežlju smo doživeli, da se domovina začne pri hvaležnosti, raste iz molitve, se krepi z vzgojo in zaživi v skupnosti. Morda je prav to eden tihih darov letošnjega Žežlja: da nas spomni, kako Bog pogosto deluje globlje in tišje, kot znamo načrtovati sami. Naj bo to spodbuda, da se prihodnje leto zberemo še v večjem številu: z bogatim programom za otroke, z odprtim srcem za ljudi vseh generacij in predvsem z veliko željo, da se kot občestvo najprej srečamo z Bogom pri sveti maši za domovino.
Zapisala: Tina Šikonja Hudelja, članica ŽPS župnije Vinica in pobudnica srečanj na Žežlju ob dnevu državnosti
Komentarji
Objavite komentar