Včasih me velika noč malo prehiti. Med vsemi pripravami – pomladnim čiščenjem, službenimi in šolskimi obveznostmi, načrtovanjem kosila z družino – si komaj vzamem čas, da se ustavim. Pa vendar me vedno nekaj notri tiho kliče: "Poglej globlje." In prav to poskušam zadnja leta. Ne samo "praznovati" velike noči, ampak jo razumeti, čutiti.
Ker če verjamem, da je Jezus res vstal od mrtvih – kaj to pomeni zame, danes, tukaj?
V evangeliju po Janezu piše: "Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje." (Jn 11,25)
To ni neka abstraktna teologija. To je konkretna obljuba. Obljuba, da smrt – in ne le tista fizična, ampak tudi tista vsakodnevna: smrt upanja, smrt odnosov, smrt smisla – ni zadnja beseda. In meni kot mladi ženski, ki se včasih znajdem v dvomih, pritiskih, razočaranjih, to pomeni ogromno.
Vstajenje ni nekaj, kar se je zgodilo samo pred dva tisoč leti. Vstajenje je nekaj, kar Bog dela tudi danes – v meni, v tebi, v vsakem, ki mu pusti prostor. Kolikokrat sem že občutila to nežno, a močno povabilo: "Vstani. Začni znova. Ne boj se."
In morda je to tisto, kar mi velika noč želi povedati: da me Bog vidi v moji resničnosti – utrujeno, zmedeno, hrepenečo – in me ravno tam vabi v novo življenje.
Tako da, ja, rada imam vse običaje, čokoladne zajčke in velikonočne pirhe. Ampak še raje imam to tiho upanje, ki mi ga Velika noč prinese – da vstajenje ni samo preteklost, ampak tudi moja prihodnost. Da tudi, ko ne razumem vsega, lahko verjamem. In da kljub vsemu, kar življenje prinese – ljubezen vedno zmaga.
-----------
Za www.zupnijavinica.com Anita Zajec Kambič
Komentarji
Objavite komentar