Umetna oploditev samskih žensk - svoboda izbire ali tihi razkroj družine?

Ta zapis ni napad na posameznike, niti ni obsodba odločitev, ki jih ljudje sprejemajo v zapletenih življenjskih okoliščinah. Še manj gre za boj med spoloma – med ženskami in moškimi. Gre za poziv k odgovornemu razločevanju: kaj se v resnici dogaja, kadar ljubezen, spočetje in družinsko življenje niso več razumljeni kot odnos, temveč kot produkt – stvar želje, trga ali celo političnega projekta. V tem procesu ne izgublja samo otrok. Izgubljata hkrati tudi moški in ženska ter njuna družina  – kot poklicana k darovanju, dopolnjevanju in soustvarjanju novega življenja.

Kaj se res spreminja?

Z nedavno zakonsko spremembo del slovenske politike poskuša omogočiti umetno oploditev tudi samskim ženskam. Na prvi pogled gre za širjenje reproduktivnih pravic in prilagajanje sodobnim družbenim trendom. A ob natančnejšem pogledu postane jasno, da tak poseg ni nevtralen. Ne gre več le za medicinsko pomoč neplodnemu paru, temveč za preoblikovanje pojmov kot so družina, starševstvo in spočetje. Očetovska prisotnost ni več razumljena kot temeljna danost, temveč kot možnost, ki se ji lahko mirno odreče. Na ta način se otrok ne rodi več iz odnosa, temveč iz sistema, kjer biološka in čustvena povezanost ni več nujna, temveč zgolj opcijska.

Komisija za medicinsko etiko pod vodstvom prof. dr. Jožeta Trontlja opozarja:

»OBMP je bila zasnovana kot zdravljenje neplodnosti pri paru moškega in ženske, ne pa kot način za izpolnjevanje želje posameznika ali posameznice po otroku.«

(Mnenje Komisije za medicinsko etiko, SAZU, prof. dr. Jože Trontelj, str. 2)

Otrok ni pravica odraslega

Otrok ni terapija za osamljenost, ne zdravilo za občutek neizpolnjenosti, še manj sredstvo za osebni projekt. Ko se spočetje obravnava kot pravica odraslega – in ne kot dar odnosa – se otrok ne postavlja več v središče kot oseba, ampak kot objekt pričakovanj.

Pravno mnenje, ki ga je pripravila Pravna fakulteta, jasno opozarja:

»Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice še vedno priznava pravico otroka, da pozna svoje starše. To pomeni, da je bistvena pravica na strani otroka – do obeh staršev – ne pa absolutna pravica odraslega, da na vsak način pride do otroka.« (Mnenje Pravne fakultete, prof. dr. Karel Zupančič, str. 2)

To stališče potrjuje tudi Konvencija o otrokovih pravicah (ZN, 1989), ki v 7. členu določa, da ima vsak otrok »pravico poznati svoje starše in biti, kolikor je mogoče, vzgajan s strani obeh«.

Zakonodaje, ki omogočajo namerno izključitev enega izmed staršev, se zato nahajajo v napetosti z mednarodnimi obveznostmi, ki naj bi zagotavljale zaščito otrokovega najboljšega interesa.

Dolgoročne posledice za otroke

Tovrstna ranljivost se pogosto ne pokaže takoj. Otroci, ki so bili spočeti brez očeta, vstopajo v mladost in odraslost s številnimi nevidnimi bremeni: globoko željo po koreninah, ponotranjenim občutkom zapuščenosti, težavami v oblikovanju lastne spolne identitete. Pogosto je prisotno tudi nezavedno ponavljanje vzorcev odsotnosti – bodisi v partnerskih odnosih bodisi v vlogi starša. Takšni otroci ne potrebujejo obsodb, temveč razumevanje, pristno podporo – in predvsem pogum odraslih, da ne ustvarjajo pogojev, ki bi te rane umetno proizvajali.

Ne moški proti ženskam in ženske proti moškim, temveč sistem proti obema

Pogosto se uveljavljanje umetne oploditve za samske ženske predstavlja kot korak k večji neodvisnosti in svobodi žensk. A ob tem se premalo govori o tistem, kar se tiho odstranjuje: očetovska vloga. Gre za sistemsko izključitev moškega iz procesa spočetja in družinskega življenja, kar dolgoročno pomeni razkroj razumevanja, kaj pomeni biti oče.

Zdravniška zbornica Republike Slovenije ob tem opozarja:

»Tudi če otrok fizično preživi in se razvije, obstaja pomemben psihološki in družbeni vpliv odsotnosti očeta. Očetovska vloga ni zgolj biološka – temveč razvojna, socialna in identitetna.«

(Mnenje Zdravniške zbornice Slovenije, str. 2)

Tako kot ni mati le tista, ki nosi otroka, tudi oče ni le oseba, ki daruje spermo. Je oseba, ki s svojo prisotnostjo oblikuje notranji svet otroka – občutek varnosti, vrednosti, meje in identitete. Ko izenačimo biološki minimum z očetovstvom, zreduciramo moškega na funkcijo, žensko pa obremenimo s celotno vzgojno in identitetno strukturo otroka. Oškodovana nista le moški in ženska – temveč tudi otrok ter celotna družba.

Kaj je v ozadju?

V ozadju zakonskih sprememb pogosto tiho deluje tržna logika. Reproduktivna medicina je postala industrija, vredna več deset milijard evrov na leto. Banke semen ponujajo izbiro glede videza, inteligence, barve oči in celo osebnostnih lastnosti darovalca – kot katalog za naročilo idealnega otroka.

Samske ženske predstavljajo novo, naraščajočo ciljno skupino. Njim namenjena oglaševalska sporočila pogosto promovirajo idejo, da je otrok nekaj, kar si lahko »privoščiš«, ko si pripravljena – ne glede na odnose, otrokovega očeta ali širšo skupnost.

Toda s tem se ne izniči le očetovska vloga – tudi ženska se instrumentalizira. Ni več subjekt odnosa, temveč sredstvo za uresničitev projekta.

Telo ženske postane orodje v mehanizmu reprodukcijskega trga, ki ji ponuja iluzijo moči, a jo v resnici izpostavlja osamljenosti, odgovornosti brez opore in nevidni psihološki ranljivosti.

Mnenje Komisije za oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) pri tem opozarja na temeljno nevarnost takšnega pristopa:

»Odločanje o otroku kot predmetu želje posameznice brez vsakršnega očetovskega soglasja ali prisotnosti vodi do neetičnih praks, kjer se otrok reducira na proizvod želje, ne osebo z lastnimi pravicami.« (Mnenje Komisije za OBMP, str. 2)

Ko se tovrstna logika normalizira, se sčasoma pojavi tudi zahteva po naslednjem koraku: nadomestnem materinstvu. Tako se iz želje po otroku rodi trg z ženskimi telesi – pogosto iz najrevnejših okolij. V tej verigi otrok postaja naročeno blago, mati nadomestljiv inkubator, moški pa anonimni dobavitelj genetskega materiala.

Referendumska pobuda - znak, da se narod prebuja

V času, ko se številne temeljne družbene vrednote postavljajo pod vprašaj, je referendumska pobuda »Otrok potrebuje očeta in mamo« jasen znak, da pomemben del javnosti ne želi molčati. Gre za državljansko odzivanje na procese, ki bi – brez javne razprave – trajno preoblikovali razumevanje starševstva, otrokovih pravic in same strukture družine.

Pobudniki poudarjajo:

»To ni diskriminacija. To je obvarovanje naravne danosti in temeljne pravice otroka – da ima očeta in

mamo.«(Referendumski poziv, Koalicija ‘Za otroke gre’, 2025)

Gre za izražanje skrbi nad tem, da se zakonodajne spremembe uvajajo pod pretvezo svobode odraslih, pri tem pa se zanemarja najšibkejši člen – otrok. Referendum ni sovražni odziv na drugačnost. Je miroljuben klic po treznosti, po spoštovanju naravne strukture družine in po zaščiti tistega, kar presega posameznikovo voljo – življenje kot odnos, ne kot naročilo.

Kdo ima v resnici korist

Razprava o umetni oploditvi samskih žensk že dolgo ni več samo vprašanje medicine ali dostopa do zdravljenja. Gre za temeljno preoblikovanje človeške podobe – novo antropologijo, v kateri izgubljajo vsi: moški, ženska in otrok.

V tej novi logiki:

– spol ni več naravna danost, ampak individualna izbira,

– otrok ni več sad ljubezenskega odnosa, ampak rezultat tehničnega postopka in osebne želje,

– moški ni več oče, temveč darovalec genetskega materiala,

– ženska ni več mati v polnem pomenu, temveč inkubator v funkciji.

Vse to odpira globlje vprašanje: kdo ima od tega koristi? Odrasli, ki uveljavljajo svoje pravice? Industrija, ki ponuja lažne “rešitve”? Ideološki sistemi, ki izničujejo razliko med spoloma?

A najpomembnejše vprašanje ostaja: Kaj pa otrok?

Ko svoboda izgubi resnico, človek izgubi vse

Če danes oče postane nepotreben, bo jutri tudi mati nadomestljiva. Če otrok postane pravica odraslega, potem človek postane sredstvo – nekaj, kar si lahko »naročimo«, izberemo ali nadomestimo. In če svoboda ni več povezana z resnico o človeku, potem izgubljamo vse meje – etične, človeške, biološke.

A družba, ki izgubi občutek za naravni red odnosov, ne izgubi le moralne usmeritve – izgubi človeka kot osebo. Izgubi otroka kot dar. Izgubi moškega in žensko kot sodelavca stvarstva.

Ko se spočetje izmakne iz odnosa in se otrok rodi brez darovanja obeh, izgubimo nekaj več kot le družbeno strukturo – izgubimo tudi kulturni in duhovni temelj človeškosti. Spočetje, ki je bilo nekoč razumljeno kot nekaj svetega, postaja tehnični dosežek. V tej logiki otrok ni več sad ljubezni, temveč dokaz sposobnosti sistema. To ni nevtralna sprememba – to je temeljna premaknitev v doživljanju smisla življenja, ki pušča za sabo praznino, ki je medicina ne more ozdraviti.

Naj nas vodi preprosta, a globoka resnica:

»Ni moškega brez ženske. In ni ženske brez moškega. V tem vzajemnem spoštovanju se rojeva otrok, ki ne potrebuje le hrane in strehe, temveč obraz, roko in srce obeh.«

*

Vabljeni, da svoje misli, vprašanja ali izkušnje delite v komentarju spodaj. Naj bo ta prostor varen za odprt razmislek – brez obsojanja, a tudi brez sprenevedanja. Skupaj obvarujmo resnico, ki spoštuje človeka v vsej njegovi danosti.

Avtor: uredništvo www.zupnijavinica.com.