Domovina kot dar, naloga in odgovornost

 

Domovina kot dar, naloga in odgovornost

Ob prihajajočem dnevu državnosti

Avtorica: Tina Šikonja Hudelja

Domovina ni samo prostor, v katerem živimo. Ni zgolj država, meja, upravni sistem ali politična ureditev. Domovina je globlja resničnost. Je skupnost spomina, jezika, kulture, vere, zgodovine, ljudi in odgovornosti. Je prostor, v katerem smo prejeli prve besede, prve odnose, prve izkušnje pripadnosti in prve predstave o tem, kdo smo.

Zato odnos do domovine ne more biti samo političen. Lahko je tudi oseben, etičen, duhoven in vzgojen. Človek se namreč ne rodi kot osamljen posameznik brez korenin, ampak kot bitje odnosov. Prejme družino, kraj, jezik, izročilo, narod in zgodovinski prostor, v katerem se uči živeti. V tem smislu je domovina najprej dar. Ni nekaj, kar si človek sam izdela, ampak nekaj, kar prejme.

Toda dar nikoli ni samo zasebna lastnina. Dar kliče k odgovornosti. Če smo domovino prejeli, jo moramo tudi varovati, razvijati in predati naprej. Ne kot zaprt sistem, ki bi se bal drugih, temveč kot živ prostor, ki ima svoje dostojanstvo, svoj spomin in svojo nalogo.

Domovina ni samo politična kategorija

V javnem prostoru se domovina pogosto razume predvsem skozi politiko. Govorimo o državi, oblasti, volitvah, zakonih, strankah in institucijah. Vse to je pomembno, vendar ni dovolj. Če domovino skrčimo samo na politiko, izgubimo njeno duhovno globino.

Domovina je tudi jezik, v katerem človek misli in moli. Je pokrajina, ki mu je domača. Je zgodovina, ki ga je oblikovala. Je spomin na prednike, ki so delali, trpeli, verovali, se borili, molili in gradili. Je tudi prostor, v katerem se človek uči odgovornosti do drugih ljudi.

Katoliški pogled na človeka in družbo poudarja, da človek ni samo posameznik, ampak oseba, poklicana v skupnost. Zato tudi narod in država nista sama sebi namen. Država mora služiti človeku, varovati njegovo dostojanstvo, omogočati pravičnost, mir, svobodo in pogoje za skupno dobro.

Narod, država in skupno dobro

Narod lahko razumemo kot skupnost ljudi, ki jih povezujejo jezik, zgodovina, kultura, vrednote in zgodovinski spomin. Država pa je pravni in politični okvir, ki naj temu življenju omogoča urejenost, varnost in pravičnost. Kadar država pozabi na človeka, postane hladna administracija. Kadar narod pozabi na odgovornost, lahko zdrsne v zaprtost, razdeljenost ali prazno čustvenost.

Zato je ključen pojem skupnega dobrega. Skupno dobro ni le seštevek zasebnih koristi. Pomeni takšne družbene pogoje, v katerih lahko posamezniki, družine in skupnosti bolj polno razvijajo svoje življenje. Sem sodijo mir, pravičnost, spoštovanje človekovega dostojanstva, odgovorno delo, solidarnost, poštenost, skrb za šibkejše in možnost, da človek živi v resnici.

Resnična ljubezen do domovine se zato ne kaže predvsem v glasnih besedah, ampak v načinu življenja. Kaže se v poštenem delu, v skrbi za družino, v odgovornem državljanstvu, v spoštovanju jezika, v spoštljivem odnosu do drugače mislečih, v molitvi za domovino in v pripravljenosti, da človek prispeva k skupnemu dobremu.

Dan državnosti - spomin, zahvala in zaveza

Dan državnosti je za Slovenijo poseben dan. Spominja nas na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno stopila na pot samostojne države. To ni bil samo politični dogodek, ampak zgodovinski trenutek narodne odgovornosti. Za mnoge ljudi je pomenil uresničitev dolgega hrepenenja po samostojnosti, svobodi in dostojanstvu slovenskega naroda.

Toda praznik državnosti ne sme ostati samo obletnica. Če ostane le protokol, izgubi moč. Dan državnosti je priložnost, da se vprašamo, kaj z državo počnemo danes. Ali jo gradimo z odgovornostjo? Ali skrbimo za skupno dobro? Ali mlade vzgajamo v spoštovanju do domovine? Ali znamo biti hvaležni za mir, svobodo in možnost, da živimo v svojem jeziku, kulturi in državi?

Katoliški pogled temu prazniku dodaja še duhovno razsežnost. Domovina ni malik, ki bi ga častili namesto Boga. Prav tako ni nekaj nepomembnega, kar bi lahko brezbrižno zanemarili. Je prostor našega konkretnega življenja, zato je tudi prostor naše odgovornosti pred Bogom in ljudmi.

Molitev za domovino zato ni formalnost. Je dejanje hvaležnosti, ponižnosti in zrelosti. Z njo priznamo, da prihodnosti ne gradijo samo ustanove, zakoni in gospodarski kazalniki, ampak tudi značaj ljudi. Država je dolgoročno takšna, kakršni so ljudje, ki jo oblikujejo.

Zdravo domoljubje ni nacionalizem

Včasih se beseda domoljubje razume napačno. Nekateri jo zamenjujejo z nacionalizmom, drugi se ji izogibajo, ker se bojijo zlorab. Zato je treba jasno razlikovati.

Zdravo domoljubje pomeni ljubiti svoj narod, jezik, zgodovino in domovino brez zaničevanja drugih. Nacionalizem pa pogosto povzdiguje svoje na račun tujega. Domoljubje spoštuje lastno identiteto in hkrati priznava dostojanstvo vsakega človeka. Nacionalizem se lahko zapre v strah, primerjanje in sovražnost.

Katoliški pogled zato ne zagovarja ne brezbrižnosti do lastne domovine ne sovražnega zapiranja pred drugimi. Uči ravnotežja -  hvaležnost za lastne korenine, odgovornost do naroda, spoštovanje drugih narodov in skrb za mir. Ljubezen do domovine je zdrava takrat, ko človeka dela bolj poštenega, bolj odgovornega, bolj zdravo solidarnega in bolj pripravljenega služiti.

Mladi in odgovornost za prihodnost

Posebno mesto pri razumevanju domovine imajo mladi. Pogosto se jim govori, da je domovina nekaj iz preteklosti: stvar starejših, zgodovine, politike ali prazničnih slovesnosti. To je premalo. Mladi niso samo opazovalci zgodovine. So tisti, ki bodo odločali, kakšna bo Slovenija čez deset, dvajset ali trideset let.

Zato je pomembno, da mladi domovine ne razumejo kot prazne besede, ampak kot prostor svoje prihodnosti. Domovina je tam, kjer se učijo delati, ljubiti, ustvarjati, graditi odnose, prevzemati odgovornost in iskati smisel. Če mladi izgubijo občutek pripadnosti, družba izgubi notranjo moč. Če pa odkrijejo, da je domovina tudi njihova naloga, lahko postanejo ustvarjalci nove kulture odgovornosti.

Sveta maša za domovino je lahko za mlade konkreten vstop v to odgovornost. Ni samo obred za starejše. Ni samo formalna dolžnost. Je prostor, kjer človek pred Boga prinese svojo hvaležnost, svoje skrbi, svojo prihodnost in svoj narod. Pri maši se učimo, da življenje ni samo projekt posameznika, ampak dar, ki ga živimo z drugimi in za druge.

Zato je vabilo mladim preprosto: pridite. Ne zato, ker bi morali samo nekaj opraviti, ampak zato, ker ste del zgodbe. Slovenija potrebuje mlade, ki znajo misliti, moliti, delati, služiti in ostati notranje svobodni. Potrebuje ljudi z značajem, ne samo ljudi z mnenjem.

*

Domovina je dar, ker smo jo prejeli. Je naloga, ker jo moramo graditi. Je odgovornost, ker jo bomo nekoč predali naprej. Dan državnosti nas zato ne vabi le k spominu, ampak tudi k odločitvi - kakšni ljudje bomo za Slovenijo tukaj in zdaj?

Če hočemo imeti bolj pravično, pošteno in človeško domovino, se to ne začne samo v parlamentu, šolah ali institucijah. Začne se tudi v družini, župniji, krajevni skupnosti, delovnem mestu in osebni vesti. Začne se tam, kjer človek izbere resnico namesto brezbrižnosti, odgovornost namesto pritoževanja in skupno dobro namesto sebičnosti.

Ob dnevu državnosti se zato zahvalimo za Slovenijo. Molimo zanjo. In jo gradimo s svojim življenjem.

Vabljeni k sveti maši za domovino.

Več informacij: www.zupnijavinica.com

Viri

• Katekizem Katoliške Cerkve, Kompendij.

• Papeški svet Pravičnost in mir: Kompendij družbenega nauka Cerkve.

• Drugi vatikanski koncil: Pastoralna konstitucija Gaudium et spes.

• Uradni in javno dostopni podatki o dnevu državnosti Republike Slovenije.

• Katoliška Cerkev v Sloveniji, Družina, Ognjišče, Radio Ognjišče.