|
Bil je še eden tistih delovnikov, ko se ljudje vrstijo drug za drugim in jih zgolj rutinsko povprašam po mestu bolečine, naredim kar mi je narediti in jih po pol ure že odslovim. Pol manj bolečine že po prvi obravnavi, čisti užitek to moje delo. Oholo pristavim: “Ali je lahko še boljše?” Nenavadno me spreleti: “To, do česar ti je najbolj stalo, ti bo enkrat vzeto …” Pogledam v razpelo na steni in ostanem v tišini …
|
Ko čakalnico polni le še praznina, zadnji stranki uspem dovoliti iztisniti iz sebe bolečino bolečin: "Kaj si je naša mama mislila, ko nas ni bilo nobenega na obisk? Sigurno jo je skrbelo, da se nam je kaj hudega zgodilo!?!"
Gospa, mlajša upokojenka, mi je v solzah pripovedovala, kako je več let vsakodnevno obiskovala mamo v domu starejših. Mama je bila stara blizu devetdeset, mentalno povsem čila. Po okužbi s Covid-19 se ji je stanje naglo slabšalo, bila je odpeljana na infekcijsko kliniko, kjer je ni bilo možno več obiskati. Mama je umrla. Gospa v solzah zavzdihne: "Moj razum se zna potolažiti, si marsikaj obrazložiti, a srce vztraja. Ne zmorem preboleti, da se nisva poslovili."
Vsi bomo nekega dne tam na tisti postelji čakali tisto minuto. Kaj sploh vem o poslednjih trenutkih? Gojim kulturo navideznega uspeha, lažne svobode. Kako pa je s kulturo poslavljanja? Si sploh dovolim drzniti si premišljevati lastno minljivost? Vstopim v prav posebno hišo, ob strani plamen sveče, spredaj iskrive oči prisrčne sogovornice. Me pobara za potrdilom, ki se ga te čase vsi tako branimo in pospremi k skupini. Izvem, kaj pomeni plamenček: da je nekdo danes tukaj odšel, za vedno. Ne znam poimenovati občutka, ki je v meni naraščal, a ni bil neprijeten. Začutim se, bolj kot se uspem začutiti običajno. Prihajam v stik s seboj, v stik z realnostjo. Čas se je za trenutek ustavil kot se lahko ustavi le v molitvi. In si samo še tukaj in zdaj.
Pogovor steče. Modrujemo o procesu izgubljanja in poslavljanja. Poskušamo ozaveščati svoj odnos do smrti in izgub v življenju v primerjavi s sodobnim odnosom do umiranja. Seznanjamo se o obrisih stopenj umirajočega od zanikanja, jeze, pogajanja, potrtosti in do sprejemanja lastnega stanja. Potapljamo se v tematiko žalovanja, spremljanja žalujočih ter soočanja z izkušnjami bolezni in zdrsov, kar spremlja slehernega človeka. V tem času so odšli še trije!
Prostor je napolnjen z vonjem kadila, dušebrižnik nam namigne: “Pojdimo se posloviti, kdor želi.” Vstopimo v nežno dišeč prostor v prvem nadstropju z veliko naravne svetlobe, kjer počiva gospa spokojnega obraza, posuta z lično izdelanimi okrasnimi srčki in rožico ob sebi. Molitev se nam prelije v eno Marijinih pesmi. Bog si ga vedi ali si je pokojna kdaj mislila, da bo imela takšno slovo? Ne vemo ali smo jo razveselili tam onkraj nekje, a mi smo se počutili počaščene, da smo smeli biti ob njej v tako intimnem trenutku.
Iz sosednje sobe se tiho zasliši moški glas: “Mama …” Ste že slišali, da umirajoči vidijo že poprej pokojne svojce? Ob tej priložnosti mi je bilo dano doživeti zven snidenja med tuzemskim in onkraj. “Hvala, Bog, za ta trenutek,” spomin nanj mi bo vedno v tolažbo in upanje.
Bralec - ustavi se: “Kdo je tisti, ki si mu prav ta trenutek hvaležen?”
Občutek hvaležnosti je najlepša zahvalna molitev. |
Izvem še, da jih je v dveh dneh kar sem tukaj odšlo sedem. Da jim lajšajo zadnje trenutke kot so jim pomirjujoče obljubili na prihodu: “Ne bojte se, ne bo bolelo.” Olajšajo jim morebitne bolečine - bolečin ne trpijo. Postrežejo jim z zadnjo željo po obedu. Za njih pokličejo svojca, s katerim se po več desetletjih končno želijo spraviti, jih sočutno držijo za roko ali pobožajo obraz. Na voljo je duhovna oskrba, če jo želijo, v petih religioznih različicah - vsak dušebrižnik pristopi k umirajočemu, brez razlikovanja glede na versko pripadnost, vse le na željo poslavljajočega se. Mrtvo telo obredno umijejo. Kako spoštljivo!
V sodelovanju s Hišo Ljubhospic občasno Inštitut Franca Pedička pripravi seminar o umetnosti poslavljanja, tanatogogiki. Udeležbo iz srca priporočam. Skrbno si zapomnim vzpodbude te nenavadne ekipe: “Veš, važno je, da vztrajaš z njimi - ne jih, umirajočih, pustiti samih.” Pa jaz to zmorem?
Hej, nismo sami za vse! Slovensko društvo Hospic - osnovni program društva je oskrba hudo bolnih ljudi z napredovalo kronično boleznijo v zaključni fazi in njihovih svojcev na domu, slednjih tudi v procesu žalovanja. Prizadevajo si, da bi – tako kot rojstvo – tudi smrt postala naravni element živega, s tem pa naraven tudi odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi. Vedno lahko pomislimo tudi na domačega duhovnika.
Čutiš, da je prezgodaj razmišljati o smrti? Ob odhodu za trenutek uzrem v sobo 41-letnega gospoda, očka 4 otrok. Moj tumor ni bil maligen, njegov, žal da … Naj nas smrt ne preseneti, temveč jo po vzoru sv. Frančiška Asiškega dojemajmo kot sestro smrt - pogovarjajmo se o njej. Globine duhovnosti niso čudeži, ki spreminjajo red Stvarnikovega stvarstva - pristna duhovnost je predvsem stik z realnostjo življenja, zavedajoč se, da je vse v Božjih rokah.
----------
Za www.zupnijavinica.com pripravila Tina Šikonja Hudelja Viri:
https://pedagogika.si/
https://www.ljubhospic.si/
https://hospic.si/
https://youtu.be/k37p3BnZAlE https://pedagogika.si/dejavnosti/seminarji/tanatagogika-kultura-poslavljanja/
https://zupnijavinica.blogspot.com/2021/10/evtanazija-zagotovilo-dostojne-smrti.html
Foto: " ... čast vsem starim staršem, ki so umrli zaradi covida-19 in se niso uspeli posloviti od svojih vnukov." (Juan Lucen, španski slikar). https://www.facebook.com/RadioOgnjisce/photos/a.10150123263900224/10165914012195224/
|
Komentarji
Objavite komentar