Ali ni arogantno trditi, da je katoliška vera tista "ta prava"? Konec koncev, živimo v svetu, kjer vsaka religija, filozofija in ideologija zase trdi, da vodi do resnice. Kako lahko mi, katoličani, z zaupanjem rečemo, da je naša pot tista, ki vodi do Boga?
Ena resnica, veliko iskanj
Začnimo z osnovnim dejstvom: če Bog obstaja – in kot katoličani trdimo, da obstaja – potem ne more obstajati več resnic o Njem, ki bi si med seboj nasprotovale. Resnica je namreč ena. Tako kot ne moreta dva nasprotujoča si matematična izračuna biti hkrati pravilna, tudi ne moremo trditi, da je Bog hkrati osebni Troedini Bog, kot ga razodeva krščanstvo in brezosebna sila, kot jo opisujejo nekatere vzhodne religije. Ena resnica izključuje nasprotja.
Toda kako vemo, da katoliška Cerkev uči to resnico? Odgovor leži v nečem edinstvenem: v razodetju Boga samega.
Bog, ki spregovori človeku
Katoliška vera temelji na tem, da Bog ni ostal oddaljen in skrivnosten, temveč se je človeku razodel. Ta razodetja segajo od Stare zaveze, kjer se je Bog razodel Abrahamu in Mojzesu, do vrhunca v Novi zavezi, ko se je Bog učlovečil v Jezusu Kristusu.
Jezus ni bil zgolj modrec ali prerok – On je trdil, da je Bog sam. Rekel je: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni« (Janez 14,6). Če bi bile te besede lažne, potem bi bilo krščanstvo največja prevara v zgodovini. Če pa so resnične, potem Jezusove trditve vse spremenijo. On ni zgolj učil resnice, On je bil resnica.
Apostolska dediščina in moč Cerkve
Toda Jezus ni prišel le zato, da bi nam dal nekaj lepih naukov in odšel. Postavil je Cerkev: »Ti si Peter Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev« (Matej 16,18). Katoliška Cerkev trdi, da je ta ista Cerkev danes še vedno živa in uči resnico, ki jo je Jezus zaupal svojim apostolom. Apostoli so predali vero naslednikom (škofom) v neprekinjeni verigi, ki sega do današnjega papeža in škofov. Ta apostolska dediščina je nekaj edinstvenega v katoliški Cerkvi.
Prav tako je Jezus obljubil, da bo Sveti Duh vodil Cerkev v vso resnico (Janez 16,13). To pomeni, da Cerkev ni prepuščena človeškim špekulacijam, ampak ima zagotovilo, da jo Bog sam varuje pred zmoto v njenih naukih o veri in morali.
Urnik svetih maš v župniji Vinica,
kjer lahko pred vsako mašo skoraj vedno opravimo tudi sveto spoved.
Znaki in dokazi resnice
Poleg tega katoliška Cerkev ne temelji le na slepi veri. Ima tudi vidne "znake" ali dokaze, ki potrjujejo njeno božansko ustanovitev:
-
Jezusovi čudeži in vstajenje od mrtvih so temeljni dokaz njegove božanske narave. Tudi skozi zgodovino Cerkve vidimo nešteto čudežev, od evharističnih čudežev do nepojasnjenih ozdravitev.
-
Sveto pismo je polno prerokb, ki so se izpolnile v Jezusu Kristusu, kar potrjuje njegovo identiteto Mesije.
-
Svetost življenj neštetih katoliških svetnikov, ki so živeli po evangeliju, je močan dokaz resnice. »Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Matej 7,16).
-
Katoliška Cerkev je kljub preganjanju, notranjim škandalom in zunanjim sovražnikom preživela več kot 2000 let. To je edinstveno v zgodovini človeštva in kaže na božansko podporo.
Odgovor ljubezni
Na koncu pa gre pri katoliški veri za odnos z Bogom, ki nas ljubi in nas vabi k sebi. Resnica ni le neka abstraktna ideja, temveč oseba – Jezus Kristus, ki nas želi pritegniti v življenje z Njim. Zato katoliška Cerkev trdi, da je njena vera prava. Ne zato, ker bi mi kot ljudje to izbrali, temveč zato, ker nas je Bog prvi iskal in nam razodel svojo resnico.
Vprašanje, ki ostane, je preprosto. Če je to res, kako bomo odgovorili na to povabilo?
Naj vsak od nas v veri išče resnico in odgovori z zaupanjem ter predanostjo – kajti resnica nas osvobaja (Janez 8,32).
----------
Besedilo je nastalo po navdihu pri sodelovanju na srečanjih Za utrditev vere.
Komentarji
Objavite komentar