Na spletu kroži posnetek s severa Evrope, z Norveške. Na njem več tisoč ljudi, združenih v en sam glas: "Allahu Akbar" – Bog je velik. Prizor je mogočen, organiziran, samozavesten. In ne, ni razlog za paniko. Je pa razlog za resen premislek. Kajti ko narod, ki je stoletja dihal z evangelijem, postane tiho ozadje zgodovinskih procesov, se mora vprašati: kdo sem? Komu pripadam? In kam grem?
Evropa, kulturno brezbožna, duhovno prazna
Nekoč je bila Evropa svetilnik: rodila je svetnike, cerkve, redove, šole, bolnišnice, umetnost in znanost,
vse iz enega samega izvora: iz Kristusa. Danes? Ohranila je forme – stavbe, ki so postale muzeji. Ohranila je simbole – križe, ki so postali okraski. A izgubila je srce. Srce, ki je molilo, verovalo, se borilo, ljubilo. Izgubila je živ odnos z Bogom.
In Slovenija ni izjema. Slovenski narod, ki je skozi trpljenje ohranjal vero – pod Turki, pod fašizmom, nacizmom, pod komunizmom – zdaj, v "svobodi", izgublja stik z resničnim Bogom. Ne zato, ker bi nas kdo silil. Ampak zato, ker smo ga počasi zamenjal za udobje, za lagodnost. Za mir, ki je brez vsebine.
Lažna svoboda, ki duši človeka
Sodobni človek pravi: "Vera me omejuje." A resnica je ravno nasprotna: brez Boga si ujetnik samega sebe. Ko ni več Boga, ki bi te ustvaril, si sam svoje merilo. Sam svoj gospodar. In sam svoj sodnik. Kar pomeni, da si tudi sam svoj mučitelj. In potem ne veš več: Zakaj trpim? Zakaj sem tukaj? Kam gre moje življenje? Posledica? Notranja praznina, razbitost, depresije, razkroj družin, samomori, duhovna osamljenost.
Človek, ki nima odnosa z Bogom, bo vedno iskal nadomestek: v ideologiji, v užitku, v odnosih, v tehnologiji. A nič od tega ne zdrži. Ker je duša narejena za večnost. In samo Večni jo lahko izpolni.
Ali bomo čakali, da nas "spreobrnejo" – ali se bomo spomnili, kdo smo?
Danes mnogi kritizirajo, da druge religije postajajo vedno bolj glasne, močne, prisotne v javnosti. Da k nam prihajajo množice z drugačno vero, drugačno kulturo, drugačno identiteto. A ne pozabimo: v naravi ni praznine. Kar je prazno, se zapolni.
Če kristjani molčimo, bodo govorili drugi. Če se mi ne zahvaljujemo Bogu, se bo zahvaljeval nekdo drug – morda celo v naši soseski, pred našim pragom. Če ne bomo več živeli iz vere, bodo naši otroci živeli iz druge vere. Ali pa iz nobene – kar je še huje.
Vprašajmo se: bomo čakali, da nas drugače verni spreobračajo v svojo vero ali pa bomo končno pogledali vase, se vprašali, kdo smo in se vrnili h Kristusu – k izviru svoje identitete, vere in upanja?
Kaj pomeni "vrniti se h Kristusu"?
Ne gre le za to, da zgolj greš v cerkev. Gre za to, da vsekakor hodiš v cerkev in se spet srečaš s Tistim, ki te je ustvaril. Da Mu zaupaš svoje rane. Da mu izročiš svojo praznino. Da se pustiš ljubiti. In oblikovati. Kristus ni ideja. Ni "simbol dobrega človeka". Kristus je živi Bog. Navzoč v evharistiji. Z nami, vsak dan. Po duhovnikih, po zakramentih, po Besedi, po križu, po vstajenju.
In ko Ga srečaš, se življenje spremeni. Ne postane lažje – postane resnično. Zato pravi Cerkveni nauk, ki izhaja iz svetopisemske resnice: »A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani« (Lk 13,5).
Povabljeni smo. Klicani smo.
V naši župniji – v Vinici – vrata še niso zaprta. Kristus je tu. V tabernaklju. V evharistiji. Cerkev moli, diha, čaka. Vsak dan, vsako nedeljo, vsak prvi petek je priložnost, da spet vstopimo. V Božjo bližino. V spoved. V hvaležnost. V molitev. Ni pomembno, koliko časa si že proč. Pomembno je, da se vrneš. Bog te ne bo zavrnil. Samo eno potrebuje: tvoje srce.
Kristus še živi. In tebe kliče.
Ne čakaj več. Vedi, kdo si. Slovenec. Krščen. Poklican. Ljubljen. Zahvali se Bogu. In pridi domov.
📍 Župnija Vinica
⛪️ Sveta maša: www.zupnijavinica.com
Komentarji
Objavite komentar