V srcu Bele krajine, v Semiču, se je 20. februarja 2025 odvilo pomembno srečanje, ki je osvetlilo eno izmed najtemnejših poglavij slovenske zgodovine – povojne poboje, ki so dolga desetletja ostali zamolčani. Dogodek je potekal v Kulturnem centru Semič, pred njim pa smo se zbrali pri sveti maši, kjer je somaševal škof Andrej Saje.
V pridigi je škof Saje poudaril pomen sprave, odpuščanja in zgodovinske resnice. Opozoril je, da brez razčiščene preteklosti ne more biti trdne prihodnosti. Sprava ni le človeški proces, ampak presega naše moči in zahteva Božjo milost. Jezus nas uči odpuščanja in ljubezni, kar je edina pot do miru. Zahvalil se je vsem, ki si prizadevajo za resnico in dostojanstven spomin na pretekle dogodke. Ob koncu je poudaril, da Slovenija potrebuje duhovno prenovo, saj le s sožitjem in pravičnostjo lahko zgradimo boljšo prihodnost.
Sodelujoči govorci, med njimi dr. Jože Dežman, arheolog Luka Rožman in snemalec Jože Jagrič, so podali poglobljene analize ter osebna pričevanja o raziskavah prikritih grobišč in posledicah teh dogodkov na slovensko družbo. Dogodek ni bil zgolj zgodovinska razprava, temveč klic k odgovornosti, moralni zavesti in nujnosti sprave, ki je mogoča le ob iskrenem soočenju s preteklostjo.
Raziskovanje prikritih grobišč
Odkritja množičnih grobišč v Sloveniji so rezultat dolgoletnega dela zgodovinarjev, arheologov in raziskovalcev, ki so vztrajali pri iskanju resnice kljub političnim in logističnim oviram. Čeprav so se prvi indici o teh grobiščih pojavili že pred letom 2004, so bila resna izkopavanja izvedena šele leta 2019.
Raziskovalci so se soočili z velikimi izzivi: gosto zaraščena območja, umetne pregrade iz lesa in kamenja ter pomanjkanje politične volje za razkritje teh zločinov. Ko so končno pričeli z izkopavanji, se je pokazala pretresljiva resničnost – tisoči trupel, skritih pod sloji zemlje in skal, ki so jih tja odvrgli tisti, ki so želeli izbrisati dokaze o teh zločinih.
Znanstvena ekipa je s pomočjo arheoloških in forenzičnih metod uspela rekonstruirati dogodke ter dokazati, da so bili poboji sistematično načrtovani. To ni bil naključni povojni obračun, temveč premišljena eliminacija določenih skupin prebivalstva.
Najhujši bratomor v zgodovini slovenskega naroda
Dr. Jože Dežman je dogodek označil kot razpravo o "najhujšem bratomoru v zgodovini slovenskega naroda". Slovenski Katyn ni le simbolna primerjava, temveč realnost, ki v svojem obsegu in brutalnosti presega številne druge zločine povojne Evrope.
V Sloveniji je bilo po vojni umorjenih več deset tisoč ljudi – civilistov, duhovnikov, intelektualcev, vojnih ujetnikov in političnih nasprotnikov komunističnega režima. Krutost teh zločinov se ne kaže le v njihovi množičnosti, ampak tudi v metodičnem prikrivanju: pregrade, smetišča nad grobišči, uničenje dokumentov in sistematična laž, ki je desetletja prekrivala te dogodke.
Dogodek je poudaril, da brez priznavanja resnice ni mogoče doseči prave sprave. Nekateri vztrajno zatrjujejo, da je treba "pustiti preteklost za sabo", vendar zgodovinska zavest ni ovira, temveč temelj za prihodnost naroda.
Arheološke metode in dokazi
Arheološke metode in dokazi
Raziskovanje grobišč ni zgolj zgodovinska tema, ampak tudi znanstveni izziv. Arheolog Luka Rožman je predstavil metode, s katerimi so raziskovalci odkrivali in dokumentirali prikrita grobišča.
S pomočjo fotogrametrije in 3D modeliranja so uspeli rekonstruirati položaje trupel, kar je omogočilo natančno analizo zločinov. Pri izkopavanjih so odkrili sloje trupel, ki so bila zasutih tudi do osem metrov globoko, pri čemer je bilo jasno, da so bila nekatera grobišča ponovno zasuta več let po koncu vojne.
Uporaba sodobnih tehnologij je omogočila nesporno dokazovanje identitete žrtev, postopkov usmrtitve in načinov, s katerimi so storilci poskušali prikriti svoje zločine.
Pravica do pokopa žrtev
Ena izmed osrednjih tem dogodka je bila pravica do pokopa žrtev, ki so bile brez sodnega procesa umorjene in odvržene v množična grobišča. V skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic vsaka žrtev zasluži dostojen pokop, toda v Sloveniji se ta proces še vedno sooča s političnimi in birokratskimi ovirami.
Dr. Dežman je opozoril na nesprejemljivo dejstvo, da so posmrtni ostanki tisočev še vedno shranjeni v depojih brez jasnega načrta za pokop. Zavestno ohranjanje teh žrtev v nepietetnih depojih je neetično in nasprotuje temeljnim civilizacijskim vrednotam.
Na dogodku so bili predstavljeni konkretni predlogi za ureditev grobišč in postavitev spominskih obeležij. Poziv k dostojanstvu umrlih ni le zgodovinsko vprašanje, temveč temeljna moralna odgovornost naroda.
🔊 Prisluhnite celotnemu dogodku. 🎵
Sprava kot moralna dolžnost
Dogodek v Semiču ni bil le razprava o preteklosti, temveč klic k etični prebuditvi naroda. Živimo v času, ko mnogi želijo zamolčati ali relativizirati komunistične zločine, vendar zgodovina ne more biti predmet političnih interpretacij.
Prava sprava se lahko zgodi le ob priznanju resnice. To ni stvar ideoloških obračunavanj, temveč vprašanje temeljne pravičnosti in človeškega dostojanstva.
Slovenci smo majhen narod z bogato zgodovino, ki pa še vedno nosi rane preteklih delitev. Dogodek je opomnil, da se lahko narod poveže le, če ima moč, da se sooči z lastno zgodovino. Kristjani verjamemo v moč odpuščanja, toda odpuščanje je mogoče le tam, kjer je priznana resnica.
Prikriti grobovi niso zgolj tema zgodovinskih razprav – so opomin in zaveza prihodnjim generacijam. V njih ležijo naši predniki, ki so bili umorjeni zaradi svojih prepričanj, svoje vere in svoje zvestobe domovini.
Če želimo graditi pravično družbo, v kateri bodo temeljne vrednote spoštovane, moramo najprej opraviti s svojo preteklostjo. Zato je dolžnost vsakega izmed nas, da ne pozabimo – ne iz maščevanja, temveč zaradi resnice, ki je edini temelj trajne sprave in miru.
__________
Za www.zupnijavinica.com Tina Šikonja Hudelja
Komentarji
Objavite komentar